Ko po žilah steče adrenalin

Danes sva jutranje kopanje opravila skupaj in moram priznati, da Marko včeraj ni nič pretiraval z navdušenjem. Oba sva neizmerno uživala v mirnem morju in zapuščeni plaži.

Sledil je zajtrk – jajca na oko, ki pa niso bila niti pol tako dobra kot so tista, s katerimi naju zalaga Markova stara mama. Zraven sva pojedla svežo francosko bageto. Zanimivo tukaj je, da skoraj v vseh kampih pečejo svoj kruh oziroma si vsako jutro priskrbijo svežega. In to po čisto normalni ceni.

Počasi sva se spravila v avto in odpeljala proti vasici Chisa. Vas je baje dobila ime v času, ko se je skupina korziških prestopnikov zatekla v te hribe, da bi se skrila pred posledicami vendete. Ko so v domačem mestu ljudje spraševali kje so ubežniki, je bil odgovor vedno enak. Skomignili so z rameni in odgovorili “chi sa” – kdo ve.

Midva sva se proti tej vasi odpravila predvsem zaradi adrenalinskega parka, ki se tam nahaja. To ni čisto navaden, umetno zgrajen adrenalinski park, ampak bolj “via ferrata“. Že na poti proti vasi sva ugotovila, da za nama vozi francoski avto, katerega lastnika sta po naključju dva soseda iz kampa. Očitno smo bili namenjeni v isti kraj, saj cesta ne pelje nikamor drugam. Pri kolibi, v kateri se uredi plačilo za najem plezalne opreme, smo ugotovili, da je treba osebo iz kolibe poiskati v vaški gostilni. Maria in Julien sta bila najinih let in sta na srečo govorila solidno angleško. Ker sta imela že kar nekaj plezalnih izkušenj (prišla sta z lastno opremo), sta nama razložila kako naj bi ta via ferrata izgledala. Glede na pridobljene informacije sva ugotovila, da stvar ni ravno nedolžna, če si nov v podobnih zadevah. Najina nova francoska znanca sta se ponudila, da lahko gremo skupaj v “park”, kar sva z navdušenjem sprejela.

Ženska, pri kateri smo prevzeli opremo, nam je razložila tudi kako se le-ta uporablja – seveda v francoščini. Še dobro, da je Julien večino stvari prevedel, ker je bilo zame vse čisto novo. Še nikoli namreč nisem uporabljala plezalne opreme. Kasneje je Marko povedal, da če ne bi bilo najinih vodičev, bi se raje odločil za kak drug adrenalinski park. Procedura je namreč taka, da ti po prevzemu opreme in nekaj navodilih o uporabi prijazna gospa pokaže v kateri smeri je zadeva in “bon voyage”.

Ko smo se pripravili – si nadeli plezalni pas, pregledali karabine in nadeli čelade, smo se odpravili dogodivščinam naproti. Celotna pot naj bi trajala 3 do 4 ure. Z dokaj počasnim tempom smo zadevo zaključili v štirih urah. Začetek se mi ni zdel posebno zahteven. Še največ težav sem imela s stalnim pripenjanjem in odpenjanjem varnostnih karabinov. Težavnost terena se postopoma stopnjuje in kmalu sem ugotovila, da bo par delov kar zahtevnih in celo malo “strašnih”. Na enem mestu so se mi kar pošteno tresla kolena. Poskusila sem se koncentrirati na pot in čimmanj geldati v globino. Če bi mi pred tem kdo rekel, da bom šla plezat po takšni steni, bi mu gladko rekla, da je nor!

V steni adrenalinskega parka v Chisi

Dejansko je park dokaj varno zastavljen. Če upoštevaš vsa varnostna pravila, se ti praktično ne more zgoditi nič hujšega. Zame je bilo že samo plezanje kar dovolj adrenalinsko, ker se malo bojim višine. Tekom celotne ture sem večino tega straha že premagala.

Da pa celotna stvar le ne bi postala preveč dolgočasna, so plezalno monotonijo (ha, ha, ha) občasno prekinili različni mostovi. Seveda to niso bili navadni mostovi. Sestavljeni so bili iz nekaj žic, napetih čez 50 ali več metrske globeli. Najbolj zabavna od vsega pa je bila “tirolska žičnica” (tyrolean slide), ki pa me je obenem tudi najbolj skrbela.

Tyrolean slide

Zadeva je sestavljena iz dveh vzporednih žic. Na levo se obesi “žrtev”, desna pa služi kot varovalo in zavora. Če si se na štartu premočno odrinil, je bilo na koncu potrebno malo zavirati. Premalo odločen štart pa je po drugi strani lahko imel za posledico, da se je vsa stvar ustavila že pred koncem. V tem primeru se je bilo potrebno z rokami privleči na drugo stran. Pri zadnjem in obenem najdaljšem spustu (240 m) se mi je zadeva ustavila nekaj metrov pred koncem in me posledično še sedaj bolijo trebušne mišice. Tudi Marko je imel podobno smolo, le da se je njemu zadeva ustavila že na dveh tretjinah. Je kar fino zašvical, preden je bil na drugi strani. Ko smo prispeli do konca sva bila z Markom oba zadovoljna, da sva se odločila za tole zadevo. Z Marie in Julienom smo nato šli skupaj do najbližje reke, kjer smo si privoščili osvežilno kopel. Na prostoru, ki se nam je zdel najbolj primeren za kopanje, smo srečali nekakšnega lokalnega čuvaja, s katerim smo se malo zaklepetali (bolj francoza, kot midva). Po kopanju in sončenju, smo se odpravili vsak po svoje in se dogovorili, da se zvečer spet dobimo in malo poklepetamo.

p9040331.JPG

Na poti proti kampu, sva ob cesti zagledala mlado lisičko, ki je radovedno kukala na cesto. Poskusila sem jo fotografirati, vendar je bilo med drevjem že pretemno za zadovoljiv rezultat. Bliskanje fleša jo je preplašilo in zbežala je v gozd. Opazila sva, da je nenavadno radovedna in sklenila sva počakati, če se slučajno vrne. Čez nekaj minut se je res spet prikazala. Stekla je čez cesto in splezala na kamnito škarpo, od koder naju je z zanimanjem opazovala. Tam jo je Marko lažje ujel v objektiv, še preden se je dokončno izgubila v grmovje.

p9040348.JPG

Zapeljala sva se v Solenzaro, kjer sva kupila steklenico vina in sestavine za večerjo. V kampu sva najprej povečerjala, nato pa sva se z vinom oglasila pri francoskih sosedih. Tudi onadva sta imela na zalogi buteljko prijetno ohlajenega roseja, tako da smo kar dolgo uživali v vinu in kramljali. Najino vino (Domaine de Torracia) se je izkazalo za odličen nakup in odločila sva se, da kakšno steklenico zagotovo vzameva tudi s sabo domov.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: